Če želimo pogledati v tiste čase, ko se je rodil ali rojeval radioklub Študent in primo predajna sekcija (PPS) – YU3DXX, potem je nujno nekaj uvodnih stavkov, ki bodo osvetlili in približali takratne razmere. Ne vsega, saj bi bilo pisanje predolgo, a vendar toliko, da si bo umni bralec v možganih zarisal takraten malenkostno drugačen odnos do tega hobija.
Torej biti, oziroma postati radioamater pred recimo 30 leti je bil cel projekt. Narediti ali ustanoviti nov klub to pa je bil projekt na kvadrat. Celotno radioamatersko organizacijo, grajeno na izjemno strogih pravilih in pod budnim očesom države (JNA in TO), so kontrolirali »stari mački« radioamaterji. Bili so alfa in omega, bili so zakon nad zakonom. Imeli so vpliv, moč, nepopustljivost do nečesa novega, nedostopnost do njihovega tabuja in nenazadnje tudi izjemno veliko znanja in izkušenj. To je treba priznati.
Kaj pa mladi? Mladi pač kot mladi, imajo energijo pogum in ideje. In tako je prišel v Maribor (iz Ljubljane) študirat Niko Šafarič – YU3BO, takrat navdušen radioamater, drogiran z morzejevo abecedo, poln idej in želje po dokazovanju. Malo pred prihodom v Maribor je postal I. kategornik. Imel je pravico samostojnega nastopa, do lastne primopredajne postaje, do lastnega znaka…. in dovoljena moč oddajanja 2 kW. Uau! Za nas študente zelence je bil »pravi frajer«.
Stopil je v stik z mariborskimi radioamaterskimi veljaki in poskusil doseči, da bi v študentu na Tyrševi 23 postavili dislocirano radijsko postajo, nekaj podobnega kot je takrat delovala na I. gimnaziji. Vsi poskusi so bili zaman. Dogovora ni bilo, pač enostavno zaradi bojazni, da v študentskem domu, ne bodo imeli dovolj »kontrole« predvsem fizične, nad početjem v primopredajni sekciji.
Zato je stopil v plan načrt B. Ustanovitev Radiokluba “ŠTUDENT” Maribor. Niko je zbral okoli sebe radioamaterje, take ki so imeli določeno in zahtevano klaso. Novačil jih je iz vseh klubov. Tudi sam se je izpisal iz radiokluba Triglav v Ljubljani. Tako je dobil zahtevano število ustreznih kategornikov in startal z vsemi potrebnimi prošnjami za ustanovitev radiokluba.
Še prej, oziroma ob pridobitvi dovolj radioamaterjev s svojim znakom, je bila tudi uradno sklicana ustanovna skupščina. Le ta je bila sklicana 08. 12.1976 v prostoru Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije (UKZSMS). Klub je bil samostojna pravna oseba vendar je finančno deloval v okviru UKZSMS in pa pri obštudijski dejavnosti Študentskih domov v Mariboru.
Ker je takratni idejni vodja projekta Niko vedel, da na člane, ki so bili novačeni od drugod z namenom dati podpis na zahtevano listino ne more računati je že v septembru pričel s tečajem za pridobitev III. kategorije (delo na klubski postaji).
Vzporedno, se je z TO Maribor (preko urgenc iz Ljubljane, saj drugače ne bi uspel) dogovoril za nakup primopredajnih aparatur, ki so nujno potrebne za klubsko delo.
Študentski domovi, pa so brezplačno dali v uporabo prostor na terasi doma I., ki je sicer bil namenjen za strojnico za dvigalo, ki pa v tem bloku nikoli ni bilo montirano. Najpomembnejše je bilo to da je bila v sobi veliki cca. 1,5 x 3 m elektrika in da je bilo vse to na terasi, zelo blizu primopredajnih anten.
V tem prostoru je Niko že »uradoval pod svojim klicnim znakom« s svojimi aparaturami in pa antenami in dosegal za tiste čase zavidljive uspehe, saj je bil tudi svetovni prvak v enem od najodmevnejših radioamaterskih tekmovanj. Prav to mu je tudi pomagalo, da je imel dostop do izjemno vplivnih oseb v TO.
31. 01. 1977 je bil datum, ko so in smo se registrirali v klub prvi člani. Prvi člani kluba smo bili takrat tečajniki, naš mentor Niko Šafarič in nekaj članov, ki so že imeli opravljen izpit in so v tem času študirali v Mariboru.
V tem času smo še čakali aparature – primopredajno postajo in antene. Vendar pa klub še ni imel ustrezne primopredajne sekcije, tako da bi lahko zaprosil za klubski znak.
02. 03. 1977 je bila sklicana seja Upravnega odbora, kjer je bil sprejet sklep, da se pri radioklubu Študent ustanovi primopredajna sekcija. Na ZRS je bila poslana prošnja za dodelitev klicnega znaka: predlagani so bili sledeči znaki: YU3DWW, YU3DXX, YU3DVV, YU3DMM. Ker je bil prvo napisani znak DWW že zaseden so nam na zvezi določili znak YU3DXX.
S tem pa kalvarije ustanavljanja radiokluba še ni končano, saj je potrebno imeti dovoljenja za postavitev (in oddajanje) amaterske radijske postaje. To je bilo možno narediti šele takrat, ko so bile primopredajne aparature že v klubu, saj je bilo potrebno poslati kar nekaj podatkov o njih.
Prošnja na Republiški komite za promet in zveze je bila poslana 12.04.1977 in sicer za postavitev amaterske radjiske postaje A kategorije.
Med tem časom smo tečajniki in člani lepo vadili in obvladali morzejevo abecedo v hitrosti 60 znakov na minuto, obvladali smo Q kodo, in vse ostalo potrebno in zahtevano po programu. Program je obsegal okoli 100 aktivnih ur tečaja telegrafije. Potekal je trikrat tedensko in še dodatno individualni treningi. Večina tečajnikov je bila študentov elektrotehnike, tako ni bilo (razen nekaj izjem) poudarka na teoriji in konstruktorstvu.
10. 05. 1977 smo poslali na zvezo prošnjo, za sprejem kandidatov na radioamaterski izpit tretje in četrte kategorije. Prošnji je bilo ugodeno in tako je bil 23.05.1977 izpit. Kandidate je izprašala komisija v sestavi:
- Pipan Aco – YU3NP – predsednik komisije
- Šprah Vili – YU3TCR – član
- Fratnik Zvone – YU3TJW – član
Devet članov je uspešno opravilo izpit C kategorije in še eden izpit D kategorije.
To je bilo veselje, še sedaj pa se spomnim, da je bila to ena mojih daljših noči. Naslednji dan – seveda nisem šel na predavanja saj sem imel ob 09.00 z mentorjem določeno uro za delo na postaji. Roke so se mi tresle, zato, ker sem sedel prvič za postajo, sam oddajal in sprejemal in še nekaj, ker sem prvi poslal v eter klubski znak YU3DXX. Naredil sem dve zvezi. Ne vem pa s kom, s katero postajo, saj prvega loga očitno ni več “med živimi”, vem pa, da je bil “RUS – UA – Ukrajina”, da je bilo delano na 3,5 MHz in z Delta loop anteno.
Saj res oprema, ki je bila na razpolago v klubu je bila:
SOMERKAMP FT 250, zraven je bil tudi ojačevalnik moči 200/1,5 kW a ta je bil rezerviran za višjekategornike, mi smo ga smeli samo “pobožno” gledati. Zelo podobno je bilo z antenami postavljenimi na rotator za usmerjanje signala.
Najprej 200 zvez na CW na 3,5 MHz “bandu” nato pa 7 MHz CW seveda in šele po določenem času na SSB, toda še prej je treba opraviti izpit iz angleškega jezika.
Samo zgodovino nastanka kluba bi tukaj zaključil. Kako je bilo pa potem pa sledi kdaj drugič!
Tako približno je bil videti klubski prostor. Postaja Somerkamp – videti je postajni del, levo spodaj napajalni del in nad njim VFO. Nad vsem tem pa SWR meter. Desno od postaje je tovarniški ojačevalec, levo od postaje pa je videti delček doma narejenega ojačevalca, ki pa je imel to slabost, da je »šprical« in se je uporabljal samo za posebne priložnosti. Stisnil pa je dobrih 2000 W moči.
Ta fotografija je nastala malo kasneje, datuma natanko ne vem. Stojijo, z leve: Bejakovič Darko, Lavrenčič Silvo, Žagar Martin, Šafarič Niko. Čepita, z leve: Gerkeš Štefan, Miha Kacafura